Izpljunki, grda navada posameznikov

Odločitev, da o tem napišem članek je bila zelo težka. To pazato, ker ljudje o tem sploh nočejo razpravljati. Sprašujem se, ali jih to splohmoti? Morda večina od njih to tudi sama počne. Prepričan sem, če tega ne bipočeli, bi to tudi obsojali.

Ali spada nagravžno pljuvanje k higieni človeka?

To je zagotovo v povezavi z nepravilno vzgojo že priotrocih. Pozabiti ne smemo, da se otroci učijo po vzgledu staršev in prevzemajopredvsem njihove slabe navade. To je slabo, še posebej ko so stvari prav nagnusne.

Tudi vso krivdo ne smemo valiti samo na slabo starševsko vzgojo. Tu je potrebnatudi vzgoja oziroma pomoč širše družbe. Nenazadnje se gre tudi za ugled mesta.

Dolga leta sem čakal in iskal po raznih časopisih alištevilnih drugih medijih, ali bo kdo o tem tudi javno spregovori. Žal, vse dodanes v javnosti o "velikem in nagnusnem početju" ni zasleditinobenih opozoril.

Menim, da se upravičeno sprašujem, če tega ne počno tudi vsitisti, ki bi jih čistoča in kultura našega mesta morala najbolj skrbeti. Da bipljuvanje, po domače povedano »hraklanje« v mestu bilo prepovedano, o tem nisluha ne duha, saj bi v nasprotnem bile postavljene napisne table, ali drugaopozorila, ki bi to najstrožje prepovedovala. Izgleda, da to lahko počnetejavno in nihče vas za vaše nagnusno početje ne bo opozoril, kaj šele kaznoval.

Ali bo resnično moralo preteči še veliko let, da bomo začelipreganjati ljudi, ki vsak dan po naših ulicah pljuvajo, se izkašljujejo (»hrakljajo«)oziroma čistijo svoje notranje dele črevesja. Res je, da to počno večinomaljudje iz nerazvitih delov nekdanje Jugoslavije, pa vendar, če smo jih sprejelimedse, smo jih dolžni tudi poučiti o primernem obnašanju v našem okolju.

Ko takšno početje po pločnikih naših ulicah opazijo turisti,ne vedo, kdo je storilec te umazanije. Bilo bi prav, da najprej podučimodomačine, ki v tovrstnem početju niso nič boljši od drugih.

Prav tako, kot je nedovoljeno oziroma prepovedano po mestuurinirati ali opravljati veliko potrebo, tega ne dovolimo niti živalim, zato bimoralo biti tudi čiščenje nosne votline z dvema prstoma roke ali praznjenječrevesa z lepljivimi izpljunki po mestnih ulicah, še bolj strogo kontrolirano.

Da so izpljunki prav tako nagravžni kot človeški iztrebki mini treba posebej razlagati. Če kdo v to ne verjame, ga prosim, da v mrzlihzimskih dnevih opravi kratek sprehod po kakšni mestni ulici. Na hitro boopazil, kaj svinjarija sploh je. Ne samo, da je navzdol po cesti težko gledati,ker se ti pogosto v želodcu obrača, moraš vseeno biti pozoren, kje sploh hodišin na kaj vse lahko stopiš.

In zakaj ljudje to počnejo? Odgovor je enostaven. Le zato,ker ne uporabljajo robčkov. Včasih smo nekateri uporabljali, ko smo biliprehlajeni »žepne robčke iz blaga«. Nositi robček v žepu je vsekakor nadležno.Osebna kultura in nečedno razmetavanja nosne vsebine po mestnih pločnikih, zagotovoni v ponos posameznika. Ves problem rešimo z robčkom v žepu, pa četudi smo naplaži ali drugje. V prodaji so številne vrste papirnih robčkov za enkratnouporabo. Cena za nakup pa je zelo nizka in dostopna vsakomur. Za eno steklenicopiva dobimo najmanj en paket z desetimi zavoji.

Čudi me, da tega bolje ne izkoristi naša tovarna Paloma, ki robčke tudi izdeluje. Vesel bi bil, če bi se mesto odločilo in bi v sodelovanju s tovarno ponudilo uporabnikom robčke v brezplačno uporabo. Cena robčkov v primerjavi sčiščenjem pločnikov bi zagotovo bila manjša, za številne pa manj moteč sprehod po čistih mestnih pločnikih.

Tudi v šolah bi morali poskrbeti, da uporaba robčka postane navada vsakega posameznika. Mesto bi moralo poskrbeti za napisne table, ki pljuvanje najstrožje prepovedujejo. S pomočjo redarske službe pa storilce najstrožje kaznovati.