Vedeževalec - spretnost in prebrisanost

Pravo znanje ali zgolj spretnost in prebrisanost

Vedeževalci intuitivno sporočajo svoj odgovor. Pri tem - vsaj načelno - ne uporabljajo informacij, ki jih imajo o obiskovalcu, in tudi ne logičnih sklepov. Sporočilo je lahko praktičen nasvet ali pa tudi niz mnogo umnih izjav, katerih pomen naj prosilec sam razvozla. Sporočilo je često tako zapleteno in dvoumno, da prosilec pogosto obupa nad njim. Zgodilo se je že, da je kak vročekrvnež ali pa do kraja obupan klient prerokovalca zaradi takšne frustriranosti ubif.

Nekaj metod prerokovanja in napovedovanja se je vendarle še posebej uveljavilo. Mednje sodijo astrologija, prerokovanje iz kart (kartomantija), prerokovanje iz dlani oziroma roke (hiromantija), prerokovanje iz črt in oblik (»zemeljsko« prerokovanje, geomantija) in prerokovanje s paličicami (paromantija). Slednje se je zlasti razvilo na Kitajskem, kjer je od vseh sploh najbolj razširjeno (Ji čin ali po stari transkripciji I čing).

Astrologi sicer trdijo, da je astrologija najstarejša umetnost prerokovanja. To pa skoraj zagotovo ne bo držalo. Po vsej verjetnosti je geomantija starejša - je pa tudi preprostejša. Med najbolj zgodnjimi oblikami geomantije ali geomantike (iz grškega gaia, gea = zemlja in mantike tehne = vedeževanje) je razlaganje zemeljskih oblik npr., lukenj v zemlji. Morda je geomantika v izvirnem sorodstvu z iskanjem primernih krajev za tak ali drugačen namen (npr. ugodnega kraja za bivališče, svetišče, pokop ipd., kot denimo, pri kitajski veščini Feng šui ali pa modernejši radiesteziji; vendar se danes obe metodi popolnoma razlikujeta).

Možno je, da je geomantika tudi prednica Ji čina oziroma paromantije. Glavni geomantični liki so sestavljeni iz štirih črt, medtem ko so Ji činovi heksagrami iz šestih. Ker se lahko vsaka črta pojavi v eni ali pa v dveh oblikah, je število kombinacij pri geomantiji manjše (16) kot pri Yi činu (64). Vendar se zdi, da je Ji čin po izvoru tesno povezan s prerokovanjem iz kosti (te so razgreli nad ognjem, da so se pokazale razpoke, iz katerih so potlej napovedovali bodočnost). Lahko pa, da je tudi prerokova­nje iz kosti (osteomantija) v sorodu z geomantijo.

Črte lahko zarišemo v pesek ali zemljo; od tod ime geomantične prakse. Lahko pa uporabimo tudi kamne, zrna ali druge pred­mete, rišemo točke na papir in podobno.

Geomantični postopek naj bi izviral iz Azije. Poznajo ga po vsem Bližnjem vzhodu, v Sredozemlju in velikem delu Afrike. Današnja razširjenost se ujema s površino sedanjega in nekdanjega islamskega sveta in njegove neposredne soseščine. Zato obstaja verjetnost, da so prenesli to veščino iz Kitajske, kjer je obstajala že prej, na današnje področje arabski trgovci. Na Madagaskarju poznajo geomantijo pod imenom sikidi, na zahodnoafriški obali pa kot djabe ali fa. V Evropi je geomantijo prvič opisal Cornelius Agrippa v drugem zvezku svoje Okultne filozofije (1531).