Neizbežnost usode

Neizbežnost usode

Macbethovim primerom lahko osvetlimo razloček med prerokbo in napovedjo. To, kar so napovedale čarovnice, Macbethu ni bilo usojeno, določeno vnaprej: ko se Malcolmovi možje ne bi bili maskirali z vejami iz birnamskega gozda in se Macduff ne bi bil vrnil iz Anglije, da bi skušal maščevati umor svoje družine, bi bil morda Macbeth kralj do smrti in bi bil umrl v svoji postelji naravne smrti.

Macbeth je bil predvsem žrtev psihološkega delovanja prerokbe: načelo je nje­govo samozavest. Sojenice niso izrekle prav nobene določne napovedi, njihove besede so bile zgolj zanikovanje: »...ker Macbethu ne škodi nobeden, rojen iz žene«, in »Nihče, ki ga je ženska rodila, ne bo mogel škodovati Macbethu...« in »Macbeth bo nezmagljiv, dokler...« Čarovnice niso trdile, da bo Mac­bethu škodoval nekdo, ki je prišel na svet s carskim rezom, vseeno pa je bila posledica njihove prerokbe, da se je Macbethova samozavest takoj sesula, kakor hitro je izvedel, da Macduffa v bistvu ženska ni rodila; k temu so pripomogla tudi občutja krivde, ki jih je le stežka tlačil, in pa njegova nagnjenost k praznovernim bojaznim.

Kakšen smisel imajo torej prerokbe, če pa niso napovedi vnaprej določenih dogajanj. Čemu gredo včasih ljudje s svojimi problemi k »prerokovalcu«, namesto da bi poiskali ustrezen nasvet pri psihologu (čeprav časopisnemu) ali dobrem prijatelju? Deloma je razlog to, da prerokovalec svetuje, ne da bi poznal prosilca, pač pa dobiva informacije z magičnimi, malone »transcendentnimi« sredstvi - npr. iz drobovine pravkar ubite živali, kristalne krogle, horoskopa in še na vse druge skrivnostne načine.

Kdor verjame v svobodno voljo, seveda ne bo sprejel naziranja, da je prihodnost vnaprej usojena. Na stvari pa lahko gledamo tudi drugače. Posameznikovo rojstvo lahko primerjamo z izstrelitvijo vesoljske ladje. Ob izstrelitvi so v kontrolnem centru znane vse okoliščine in manevri: raketa bo sledila določeni krivulji leta, v predvidenem trenutku se bo vesoljsko plovilo ločilo od rakete in se usmerilo na svoj kurz. Astronavtu ni treba ničesar početi; usmerjanje lahko prepusti tehnikom na Zemlji. Vendar pa ima na voljo tudi naprave in komande za ročno upravljanje plovila. Morda bo iz samega dolgočasja začel manipulirati z njimi in spreminjati smer. To ni vnaprej predvideno, pa tudi astronavt ne more predvidevati vseh posledic takega ravnanja. Ali pa morda v trenutku duševnega neravnovesja začne skakati po kapsuli in še njo spravi iz ravnovesja. Vse, kar naredi astronavt po svoji svobodni volji, bodo v kontrolnem centru sicer lahko zapisali in videli. Imajo pa tudi možnost, da astronavta takoj poučijo o tem, kakšne posledice bo imelo njegovo ravnanje - pa naj je to ravnanje še tako nepredvidljivo.

To pa je tudi vse. Iz centra lahko astronavtu samo svetujejo. Če bo vztrajal pri svojem početju, bo morda zgrešil cilj in se zgubil v vesolju; takrat mu nihče z Zemlje ne bo mogel več pomagati.

Lahko da je s prerokbami podobno. Pre­rokovalec lahko s svojim znanjem prosilcu sicer svetuje, napove izide nekaterih njegovih ravnanj in mu pokaže tudi alternative. Nikakor pa ne more resno trditi, da se bo neki dogodek v prihodnosti nujno in zagotovo zgodil.

Vsaka prerokba poteka po enaki shemi, ne glede na to, kakšno metodo uporabimo.

Na začetku je vprašanje, ki ga postavi prosilec. Npr.: »Ali bom danes dobil na loteriji?« ali »Ali naj poročim tega moža?« ali pa tudi zelo splošno: »Kakšna je videti moja prihodnost?« Bolj ko je vprašanje natančno, bolj mora biti natančen in precizen tudi odgovor.

Na naslednji stopnji priskoči na pomoč ustrezni instrument, ki naj prerokovalcu omogoči najti odgovor na zastavljeno vprašanje. Ta instrument vzpostavi »zvezo« med obema: morda bo moral prosilec dati vedeževalcu kak oseben predmet, morda se bo moral česa dotakniti (kakega predmeta, ki pripada vedeževalcu); morda bo moral izbrati karto iz kupa ali kak drug predmet. Večkrat uporablja prerokovalec kakšno posebno pomagalo, kristalno kroglo ali nihalo; včasih se vedeževalci zazibljejo v trans ali pa ga povzročijo z drogami.