Kako sestavimo horoskop

Na milijone ljudi vsak dan prebira svoje »Horoskope«. Vendar je pravi Horoskop čisto drugačen od časopisnih. sestavljanje, takega horoskopa je težaven in zapleten posel.

Horoskop je v bistvu nekak nebesni »zemljevid« z vrisanimi zodiakalnimi območji. V središču je Zemlja, ki jo obkrožajo nebesna telesa. Nekatera od njih se gibljejo kaj hitro. Mesec, npr., premeri več kot tretjino nekega znamenja že v 24 urah. Dejansko se horoskopska karta spreminja iz minute v minuto.

Slika 1 - Ilustracija iz atlasa Harmonia macrocosmica (Andreas Callarius, 17 stoletje). Zodiakalna znamenja potekajo - gledano z južne poloble - v obratni smeri od ravno vzhajajočega Bika prek Ovna, Rib, Vodnarja in Kozoroga o Strelca, ki zahaja na zahodnem obzorju.

Temelji horoskopiranja so se v 5000 letih komaj kaj spremenili. Stari Babilonci so menili, da so zvezde pritrjene na kroglo, ki se vsak dan enkrat zavrti okoli Zemlje. Pri vsakem obratu pa pride do majhnega premika, tako da se prvotna razporeditev nebesnih teles ponovi šele čez leto dni. Znotraj te krogle krožijo okrog Zemlje planeti (s Soncem in Mesecem). Sonce enkrat na dan, Mesec še hitreje, tako da prepotuje vsa znamenja, v času, ko Sonce premeri le eno. Drugi planeti se gibljejo vsak po svoje in na pogled manj pravilno: včasih hitro bežijo naprej, nato se »obotavljajo«, jo spet uberejo »nazaj« in končno spet naprej. Ta model vesolja je ostal do danes podlaga za mnoga preračunavanja v astronomiji in navigaciji.

Podnevi zvezd ne moremo videti, ponoči pa naš pogled omejuje zemeljsko obzorje.

Slika 2 - Polnočno nebo na severni polobli 22. decembra 1980. Pod njim druga polovica ekliptike in neba, ki ponoči nista vidna.

Vendar se da hitro ugotoviti, da zvezde druga nasproti drugi praktično ne spremenijo položaja. Tako lahko dobro vemo, kje so, čeprav jih ne moremo videti.

Denimo, stojimo na severni polobli in ob zimskem sončnem obratu proti koncu decembra v jasni noči opazujemo nebo. Opolnoči se obrnemo natančno proti jugu. Ob tem času bi moralo biti Sonce (po starem računu) nekje na sredi poti od Strelca proti Kozorogu, vendar stoji dejansko v Škorpijonu. Ker je polnoč, je Škorpijon ravno nekje pod našimi nogami, na drugi strani neba, ki ga zakriva Zemlja. Na južnem nebu pa lepo vidimo ozvezdje Bika. Vzhodno od Bika sta Dvojčka, nato Rak in Lev, zahodno pa Oven in Ribi.

V tej noči lahko vidimo samo teh šest znamenj. Vse astronomske in navigacijske tabele pa so še zmeraj  izračunane tako, kakor da je pomladansko enakonočje pri 0 stopinjah Ovna kot pred 2000 leti. Zato si moramo sedaj predstavljati povsem drugačen umetni živalski krog: Sonce ravno potuje skozi Kozoroga, na južnem nebu je opolnoči Rak, na vzhodu Lev in Devica, Tehtnica se ravno prikazuje izza vzhodnega obzorja. Na zahodu so Dvojčka in Bik, medtem ko Oven počasi »zahaja«.

»Živali« na nebeškem loku

Z risanjem horoskopa začnemo tako, da naredimo krog in ga razčlenimo v 12 delov zodiaka, ki približno ustrezajo 12 mesecem v letu. Zgornji del kroga je nebesno središče, najvišja točka dnevne sončne poti. Desno in levo ležita vzhodno in zahodno obzorje. Z vrtenjem zemlje (z desne proti levi) se na vzhodu počasi vzdiguje nad obzorje Tehtnica; opolnoči konec decembra je Teh­tnica ascendentno (»dvigajoča se«) zname­nje. Zjutraj prevzame njeno mesto Kozorog, proti poldnevu Oven.

Opolnoči je sonce na najnižji točki naše krožne mape in tarn ga narišemo. V noči 22. decembra 1980 je bil njegov položaj pri .1 stopinji Kozoroga. Merkur in Venera sta precej blizu Sonca in ju torej na polnočnem nebu ne moremo videti. V izbrani noči lahko vidimo le še Mesec; stoji visoko na nebu in kaže skoraj natančno proti jugu. Mars, Venera, Jupiter, Saturn so pod horizontom. Iz tabel z efemeridami lahko natančno razberemo njihove položaje v stopinjah: Merkur 26 v Strelcu, Venera 6 v Strelcu, Mars 23 v Kozorogu, Jupiter 9 v Tehtnici in Saturn ravno tako 9 v Tehtnici.

Da bi imeli natančen horoskop z natančno vrisanimi ozvezdji, običajni urni čas ni dovolj precizen. Tega računamo po srednjem greenwiskem času, torej upoštevamo povprečno dolžino dneva in povprečni čas, ob katerem stoji Sonce na jugu natančno v zenitu. Ker se Zemlja ne premika povsem pravilno, lahko poldnevni čas po stanju Sonca do 20 minut odstopa od normalnega urnega časa. Zato astrologi raje računajo z »zvezdnim« ali sideričnim časom, ki ga izračunavajo iz enakonočij.