Le zakaj smo preganjali vse komuniste ?

Rojen sem leta 1950, le pet let po drugi svetovni vojni. Spominjam se, da nam v petdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo lahko. Danes, toliko let po tistih časih je težko presojati kaj je bilo prav ali kdo je imel prav.

Rojen sem v krščanski družini in dokler nisem bil leta 1959 birman sem moral redno zahajati k verouku, nedeljskim in drugim mašam, se spovedovati, četudi kot otrok grehov nisem imel. Grehe sem si pač moral izmisliti oziroma se zlagati. Skaratka opravljati sem moral vse, kot so to počeli poslušni otroci.

Bili smo trije bratje in sestra. Vsi trije bratje smo se odločili, da postanemo ministranti ali kot smo takrat rekli - mali župniki. Ob Božiču pa smo se pri polnočni maši morali izkazati še kot angelčki in prepevati lepe krščanske božične pesmi. To nam je bilo v veselje in radi smo to počeli. Drugih igric tako ali tako skoraj nismo poznali.

Kot krščanska družina smo v krogu družine praznovali vse cerkvene praznike. Kasneje po birmi in ko sem dobil od botra uro, me starši začuda niso več silili, da moram cerkev redno obiskovati. Od takrat dalje opravljam to samovoljno in le redko ob različnih priložnostih. Še bolje rečeno, od takrat dalje obiskujem cerkev le ob zadnjem slovesu kakšnega bližnjega pokojnika, ob raznih porokah, seveda le če je bila poroka cerkvena, ob krstih in podobno. Pa tudi poročila sva se z ženo cerkveno, četudi žena ni bila pri birmi, kot to zahteva cerkveni zakon. Kasneje sva tudi krstila dva otroka. Lahko bi rekel, držimo se samo krščanskih običajev in z njimi ne pretiravamo.

Čudi me, že od osamosvojitve Slovenije dalje, ko poslušam razlage številnih, kako so morali v prejšnjem sistemu obvezno vstopiti v partijo (takratno Zvezo komunistov), kako nam je takratna oblast preprečevala hoditi v cerkev in smo morali krščanske praznike praznovati na skrivaj in podobne neumnosti.

S takšnimi in podobnimi izjavami se nikakor ne morem strinjati. Vseskozi sem vedel, da smo bili partijska država in da na čelu te partije stoji predsednik Tito. Spoštovali smo ga vsi, še najbolj tisti, ki ga danes najbolj ogovarjajo. Čudi me, da vsi, ki imajo danes toliko za povedati proti komunistom, Titu in drugim o tem na glas govorijo šele sedaj. Le kje so bili takrat, ko bi morali povedati nam nepoučenim in vsem tistim, ki smo takrat javno hodili v cerkev in praznovali kršačanske praznike, kaj je prav.

Sam nisem nikoli bil član partije. V to me nikoli nihče ni niti silil. Ko pa tako razmišljam, imam včasih občutek, da mogoče z mano ni bilo kaj v redu. Verjetno sem bil med redkimi, če že ne edini, ki me v partijo niso nikoli silili. Vem le, da sta moj sosed in njegova soproga stopila v partijo prostovoljno le zato, da sta dobivala štipendijo za svoje šolanje. Pred kratkim, se mi je prav tale sosed potožil, kako sta "on in žena morala" stopiti v partijo. Menim, da njun primer ni osamljen, ko govorita takšne ali podobne neumnosti. Velikonočno barvanje pirhov in žegnjanje mesa sta mu danes zaradi vnuka in spreobrnjenosti kot večine krščanov najlepše opravilo. Vse to opažam na lastne oči.

Nenehna toženja in spletkarjenja nekega nepomembnega gospoda, po imenu Justina Stanovnika in njemu podobnim ljudem iz Janševe stranke, NSi itd. imam že vrh glave. Prepričan sem, da si večine od teh ljudi tudi partija takrat ni želela imeti v svojem okolju. Tako pač sedaj užaljeni zlivajo gnojnico po vseh komunistih. Razprava o takih ljudeh mi žal pomeni le izgubo časa. Menim, da je prikaz mojega soseda najbolj tipičen primer za nezadovoljstvo posameznikov po osamosvojitvi.

S cerkvijo že dolgo nimam več nič skupnega. Njihove razlage se mi zdijo neprimerne in otročje, saj dosegajo le nivo kakšnega otroka starosti od pet do sedem let. To je tudi ključni razlog, zakaj v cerkev več ne hodim. Žal mi je le tistih, ko tudi v poznih letih še ne dojamejo neumnih cerkvenih razlag in njenih zakonov. Njihova slast po denarju je zagotovo veliko večja, kot pri nekdanjih komunistih. Ne obtožujem cerkve, četudi že več stoletij izkazujejo svojo strast po denarju. So le dobri podjetniki in ne tisto kar jih zavezuje vera in cerkveni zakoni. Krivim tiste, ki jim bogatenje omogočajo. Njihova zavajanja in bogatenje se mi obračajo v želodcu, še posebej, ko vidimo vsak dan na ulicah toliko revežev. Vsekakor so revni bolj potrebni finančne kot božje pomoči. Če bi imela cerkev poštene namene, bi revežem s svojim bogastvom lahko najbolj pomagala.

Dejal sem že, da s komunisti nikoli nisem imel ničesar. Pustil sem jih pri miru, oni pa mene. O času v polpretekli zgodovini se ne bi želel pritoževati. Živeli smo življenje, ki nam je bilo dano in velikokrat tudi lepo, zagotovo lepše kot danes. Četudi nismo živeli v razkošju bogate države smo bili zadovoljni. Le zadovoljstvo in zdravje človeka je lahko za človeka največja sreča. Bil sem vesel, da sem lahko živel in delal v miru.

Velikokrat sem po radiu poslušal politiko, ki ni bila tako zlagana in pokvarjena kot je danes, četudi je na čelu "največji demokrat" Slovenije. Še več, pred kratkim se je celo sam hvalil, da je trenutno človek z najvišjo funkcijo v Evropi. Žal mi je, da ob tej priložnost Evropi in celemu svetu nismo mogli pokazati nekaj boljšega. Človeka, v katerem je toliko cinizma in sovraštva, takšne funkcije ne bi smeli zaupati. V to me prepričuje celotna in medseboj skregana Slovenija.

Tudi sam sem preživel osamosvojitev Slovenije na številnih barikadah. Moje delovno okolje je bilo od prvega dne in vse do odhoda zadnjega vojaka JNA obdano z barikadami. Soočen sem bil s številnimi dogodki, saj sta bila v tem okolju ubita kar dva človeka. Danes sem prepričan, če bi se Janez Janša takoj po osamosvojitvi upokojil, bi danes njegovo sliko številni imeli v okvirju in obešeno na steno. Tako pa....

Se mi je pa takrat, takoj po osamosvojitvi zdel čuden stavek, ki ga nikdar ne bom pozabil, neke starejše in ugledne gospe, ko mi je dejala, "Edina škoda, da smo po osamosvojitvi razgnali večino komunistov", med njimi je bilo tudi veliko uglednih in poštenih Slovencev.

Priznam, da se mi je takrat stavek zdel malo čuden. Za spoznalnje njegovega pomena v celoti, sem imel na voljo veliko časa. Danes se z njim v popolnosti strinjam. Še dobro, da je kljub vsemu ostalo veliko takih ljudi, ki so ostali predani svojim načelom. Njihov ugled iz dneva v dan raste. In tako mi ostaja upanje, da se bo že letošnjo jesen veliko spremenilo.

"Hvala Bogu"