Jezuiti

Ignacij Lojolski (Loyola), nekdanji španski častnik, ustanovi Družbo Jezusovo, jezuitski red.

Ignacij, ki je bil leta 1521 pri obrambi Pamplone pred Francozi hudo ranjen, je med okrevanjem sklenil, da se bo odpovedal svetnemu življenju.


Utemeljitelj reda Ignacij Lojolski je prejel od papeža kanonsko potrditev Družbe Jezusove

Po romanju v sveto deželo se je posvetil v Parizu bogoslovnemu in filozofskemu študiju. Skupaj s šestimi študijskimi tovariši ustanovi v Parizu Societas Jesu, jezuitski red.

Temelj Družbe Jezusove je zaobljuba uboštva, čistosti in misijonskega dela v Sveti deželi ter poslušnosti papežu. Značilna za jezuitski red, ki ga 27.9.1540 potrdi papež Pavel III., je odpoved redovnemu oblačilu in strogo hierarhična ureditev. Vodja resda je general, ki ostane na tem položaju do smrti. Jezuiti se morajo brezpogojno pokoravati papežu in redovnemu generalu.

Čeprav je bil red ustanovljen neodvisno od reformacije, postane kmalu odločilna sila protireformacije. Kot dušni pastirji, misijonarji in znanstveniki si jezuiti kmalu pridobijo pomembno vlogo v kulturnem in političnem življenju. Tudi s poučevanjem na višjih šolah in vseučiliščih ali kot učitelji princev imajo člani Družbe Jezusove velik vpliv na obnovo katoliške vere. Ignacij Lejolski ustanovi leta 1551 v Rimu visoko šolo Collegium Romanum, katera je postala vzor nadaljnje jezuitske ustanove.