Preimenovanje ulic, slovenska sramota

Slika pove vse - Naših ulic ne smemo poimenovati le po takšnih zločincih

Sramota za slovenski narod je, da se danes sramujemo življenja in vseh dosežkov, ki smo jih dosegli v Jugoslaviji. Največ pa k temu pripomorejo tisti, ki se še vedno ne morejo sprijazniti, da so slovenski narodni izdajalci izgubili vojno in svojo vladavino ter po vojni ostali skoraj praznih rok. Kot po navadi so ti isti čakali na svojo priložnost, ki so jo dobili po slovenski osamosvojitvi. Tako lahko samo opazujemo, kako si želijo in jemljejo pravice in druge materialne dobrine, ki smo si jih pridobili v prejšnji domovini. Potvarjanje polpretekle zgodovine jim je največja želja.

Z življenjem v prejšnji domovini se nisem nikoli veliko pritoževal. Lahko sem hodil v cerkev, nihče me nikoli ni silil v partijo itn.. Skratka živel sem svobodno in se počutil varnega. Seveda sem z osamosvojitvijo pričakoval veliko več. Vsekakor pa nisem mogel verjeti, ko sem slišal o odločitvi Ustavnega sodišča Slovenije o preimenovanju nekaterih ulic, ki nosijo imena borcev, ki so največ pripomogli v času 2. svetovne vojne, da živimo svobodno in demokratično življenje v svoji državi.

Vse ulice v Sloveniji izbirajo ljudje sami in to po določenih pravilnikih. Ulice, ki nosijo imena jugoslovanskih junakov ali političnih funkcionarjev bi nam morali biti v ponos. Številni med njimi so žrtvovali svoja življenja, da lahko danes živimo človeka vredno življenje.

Že takoj po osamosvojitvi smo se začeli soočati s tem problemom. Vesel in ponosen sem, da živim v Mariboru, ki takrat ni klonil novemu totalitarnemu sistemu, ki si toliko prizadeva spremenit vse tiso, kar nas spominja na herojski boj slovenskih partizanov.

Že preimenovanje letališča  Brnik v letališče Jožeta Pučnika se mi je zdelo malo čudno. Jože Pučnik, je bil resnično udeležen pri slovenskem osamosvajanju in tudi tu se morda znajde nekdo, ki mu njegova preteklost ne bo všeč.  Ali razmisleki, da bi sedanjo Titovo cesto v Ljubljani preimenovali v Bajukovo itn. In če se bo tako nadaljevalo, lahko samo čakamo dan, kdaj bodo ulice, ki se še ponašajo s slovenskimi borci iz 2. svetovne vojne preimenovane v ul. škofa Rožmana itn. Kot zgleda se zna tudi to hitro zgoditi.

Je pa treba vedeti, da vseh teh preimenovanj ne bi bilo mogoče izvesti, če ne bi bilo pred njim Tita in borcev narodnoosvobodilnega boja. In če se bo tako nadaljevalo in bo slovensko  Ustavno sodišče ugodilo vsem zahtevam nekaterih desničarskih posameznikov, se lahko tudi v Sloveniji zgodi »Ulica«.

Slovenski izdajalci na delu: Ali bomo ulice preimenovali po takšnih krvniki?

Že v uvodu sem zapisal, da sem v Jugoslaviji živel lepo in mirno življenje, četudi nisem nikoli bil član KPJ, skratka imel sem vse pravice. In te zahtevam tudi danes. Tudi jaz sem živel hude in stresne trenutke, ter z veliko materialno škodo med osamosvojitvijo Slovenije, pa se s tem nikoli ne ponašam ali hvalim. Zato pa zahtevam, da ustavno sodišče v prihodnje upošteva tudi tisto, kar si narod želi in ne, da jim pod krinko zakona odvzema vse tisto, kar so storili naši predhodniki in pri tem zastavili svoja življenja.

Če bi se ustavni sodniki predhodno pred svojo odločitvijo zamislili in se zavedali, da je bil predsednik Jugoslavije maršal Josip Broz Tito eden izmed najvažnejših borcev že pred začetkom in med samo 2. svetovno vojno, bi njihova odločitev zagotovo bila drugačna. Številni Slovenci smo takšnim odločitvam že predhodno nasprotovali in jih zavrnili. Torej, niso upoštevali volje vseh ali večine ljudi, kot je zakonsko predpisano. V mestu Maribor ali Velenju in še kje, se lahko hitro zgodi "narod ali ulica". Takšnih in podobnih izsiljevanj posameznikov imamo počasi že vrh glave in z njimi je treba takoj končati.

Vprašati bi se tudi morali, kaj vse je pokojni predsednik Tito storil za ljudi republike Slovenije. Zagotovo je Slovenijo  ljubil, saj je bila njegova mati Slovenka. Torej je tudi njegova kri slovenska in ne pomnim, da bi se Tito svoje matere kdaj sramoval. Sram pa je lahko nas, da dovolimo tega velikega slovenca in njegovo delo tako omalovaževati. Na takšnega političnega velikana bi morali biti ponosni in ni prav, da dovolimo vse to, do česar okoli njegovega imena in njegov dejanj prihaja.

Zavedati bi se morali, da je bil Josip Broz že v Kraljevini Jugoslavije voditelj KPJ. Zaradi tega je bil tudi velikokrat zaprt, ne nazadnje tudi v Mariboru, kjer še danes stoji njegova celica. Tudi v zaporih ni počival in je na skrivaj deloval proti reakcionarnemu monarhističnemu režimu. Že takoj ob začetku 2. svetovne vojne leta 1941 je organiziral komuniste in druge svobodoljubne in napredne ljudi Jugoslavije za oborožen boj proti nacifašističnim silam in njihovim oprodam (domačim izdajalcem - domobrancem), za osvoboditev jugoslovanskih narodov. Tudi velik del Primorske in Prekmurja je predvsem zaradi njega lahko svobodno zadihal v Sloveniji.

Imel je tudi pogum, ko se je leta 1948 uprl informbiroju na čelu z velikim Stalinom, s čimer je preprečil popolno podreditev naše dežele stalinskemu totalitarnemu sistemu, kar si številni naši sosedje niti pomisliti niso upali.

Spomniti tudi velja, da je skupaj z Nehrujem in Naserjem odločilno sodeloval pri utemeljitvi politike aktivnega sožitja oziroma neuvrščenosti, ki je po eni strani politično uveljavila države tretjega sveta. Politika neuvrščenosti je po eni strani politično uveljavila države tretjega sveta kot pomemben dejavnik miru, po drugi strani pa podprla narodnoosvobodilna in antikolonialna gibanja.

Tudi to so dejanja slovenskih izdajalcev oziroma domobrancev

Ustavno sodišče bi se moralo zavedati volje ljudstva in storiti vse, da imena ulic v sedanji Sloveniji ostanejo takšna, kot so. S svojo odločitvijo niso prispevali za zadovoljstvo večine ljudstva. S storjenim dejanjem so razjezili veliko število Slovencev, kar je moč razbrati iz številnega slovenskega časopisja. Nezadovoljstvo nad takšno odločitvijo pa se iz dneva v dan po Sloveniji vse bolj stopnjuje.

O Titu in vseh naprednih Slovencih iz tistega časa je treba prebrati tudi vsa dobra dejanja, ne samo tista, s katerimi želijo posamezniki oblatiti Tita. Dejanja kot je prihajalo do njih po vojni, pa so bile pričakovane. Vsak zmagovalec se bo želel oddolžiti svojemu nasprotniku, še posebej, če mu je ta ubil kakšnega od njegovih najbližjih. Ali so poraženci morda upali, da jih bodo zmagovalci povabili k vodenju države.

S svojo odločitvijo ne bi smelo sodišče razmišljati samo zakonsko. Tukaj vendarle gre tudi za moralni boj slovenskega naroda in velikega števila padlih, da lahko danes živimo na svoji zemlji kot svoj gospodar. Če ima sodišče prav, potem moramo izbrisati vse, kar o narodno osvobodilnem boju govori in piše zgodovina.

Ostaja pa vsekakor vprašanje, do le kakšnih pokolov bi po vojni prihajalo, če bi zmagali domobranci in narodni izdajalci, če samo pomislimo, da so ti svoj narod, kot je razvidno s slik, pobijali že med samo 2. svetovno vojno?

I.K.