Zadnja večerja (Last Supper)

Dogodek, katerega imenujemo Zadnja večerja, opisuje dogodek, ko je Jezus Kristus zadnjikrat večerjal s svojimi učenci - apostoli. Zadnja večerja je bila v Jeruzalemu, tik preden je bil izdan in usmrčen. Spomin na ta dogodek kristjani obhajajo na Veliki četrtek, oziroma pri vsaki sveti maši.

Dogodek je na kratko opisan v prvih treh evangelijih, imenovanih kot sinaptični evangeliji. In sicer: Matejev, Matkov in Lukov. V Janezovem evangeliju pa je Jezusu Kristusu posvečena posebna pozornost. Pri branju evangelijev lahko spoznamo, da je Jezus Kristus želel pred svojo smrtjo jesti obredno večerjo s svojimi učenci, kot je to v navadi pri praznovanju judovskega praznika pashe oziroma judovske Velike noči.

V evangeliju je zapisano, da je Jezus Kristus pri večerji razlomil kruh in dejal naslednje besede: "Vzemite, jejte, to je moje telo«. Potem je vzel kelih z vinom in jim ga ponudil: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za vse preliva v odpuščanje grehov.« 

Poleg tega je Jezus tudi napovedal, da ga bo eden od apostolov izdal (Juda Iškarijot). Takoj po končani večerji se je Jezus skupaj z apostoli podal na pot proti Oljski gori, kjer je na vrtu Getsemani bil aretiran. Juda Iškarijot je tja pripeljal judovske velike duhovnike in vojake, ki so Jezusa aretirali.

S tem dogodkom ima Zadnja večerja odločilen vpliv na krščanstvo. V prvih stoletjih so kristjani izoblikovali svoje bogoslužje na temelju ponovitve zadnje večerje. Taki obredi v prvotnem krščanstvu so se imenovali Agape - obedi ljubezni. Med srečanjem so udeleženci dejansko skupaj povečerjali, nato pa je voditelj obreda duhovnik ponovil Jezusove posvetilne besede nad kruhom in vinom, ki so si ju potem razdelili. Iz tega obreda se je v naslednjih stoletjih izoblikovala maša, ki ima za osnovo še vedno evhartično daritev kruha in vina.