Lažnivec

Že v otroštvu so nas starejši učili, če lažeš, dobiš na čelu tri črne pike.

Laž, ki jo najpogosteje izrečemo, je laž zaradi sočustvovanja. Seveda bi lahko tudi v tistem primeru rekli, da to delamo zaradi tega, ker  želimo bližnjega spraviti v dobro voljo. Čisto drugače je v primerih, ko nekdo hoče s svojo nesposobnostjo nekaj doseči in  ti gleda v obraz ter laže.

Slika – Lažnivci so bolni ljudje, oziroma, laž jim je že ob rojstvu položena v posteljo

Svojo laž pa prenaša naprej kot edino resnico.  Pri takšnem človeku je to zagotovo nekakšna prirojena želja po laganju oziroma njegov značaj.  Takšnih se je treba bati in se jim na široko izogibati. Pri nas v Sloveniji jih je veliko. Zaskrbljujoče je, ko vidiš, da takšni lažnivci za dosego svojih ciljev, predvsem vodilnih položajev (recimo predsednikov, vdilnih v podjetjih itn.) ne izbirajo sredstev.

Številne izrečene laži so za njih nekaj resničnega. Takšno pojmovanje izrabljajo, ker so obkroženi s slabiči, ali kot jim ljudje sramotno rečejo, kimavci. Ti pa so pogosto še nevarnejši od konkretnega lažnivca. Pri lažnivcu, ko ga srečaš in če ti želi ob sončnem jutru - dobro jutro, moraš zagotovo pogledati v nebo in se prepričati, da res sije sonce.

Rojeni lažnivci, ti so najhujši

Da ljudje veliko lažejo, obstaja veliko vzrokov. Med najpogostejšimi je strah, ki je pogost že v otroštvu. Z laganjem svojim staršem si človek v otroštvu začne nabirati zgolj izkušnje. Šele, ko odraste postane pravi mojster laganja. Nekateri v otroštvu lažejo tudi zato, ker sicer ne bi dobili tega, kar si želijo, če bi povedali po resnici. Otroci od staršev zaradi laganja v otroštvu najpogosteje niso kaznovani.

Otroci so sposobni prepričljivega laganja šele po desetem letu starosti. Če se oseba neprestano boji in se posledično zaradi strahu pogosto laže, obstaja velika verjetnost, da se laganje spremeni v vedenjski vzorec in preide v navado, česar se kasneje človek zelo težko ali nikoli ne znebi.

Večina staršev je mnenja, da zaušnica zadostuje. Šele, ko ti otroci odrastejo, imajo starši priložnost spoznati nepravilnost, ki so jo povzročili otroku. Morda starši, ki so s pomočjo kakšne od obrtne dejavnosti, uspeli zaradi boljšega finančnega stanja nudili več kot drugi, niti ne bodo nikoli odkrili, da so vzgojili lažnivca. Še posebej, če jim je otrok uspel končati višjo izobrazbo in v njegovo početje izgubijo vsako sled.

Raziskave so pred leti pokazale, da imajo rojeni lažnivci 26 odstotkov več bele snovi v možganih, kot ljudje, ki ne lažejo. Ob dejstvu, da je manjša vsebnost bele snovi značilna za avtiste, ki načeloma ne morejo/znajo lagati, lahko zaključimo, da je več bele snovi povezano s povečano sposobnostjo laganja.

Za ozdravitev lažnivcev še ni zdravila. Preprosto to pomeni samo, da več kot je laganja, večja je tudi prisotnost bele snovi, kar zagotovo vodi v patološkega lažnivca.

Kako lahko prepoznamo rojenega lažnivca?

Ko lažnivca povprašaš o nejasnostih pri njegovih zgodbah, se začne obnašati zelo defenzivno, še posebej, če ga obtožiš, da laže. Če preveč vrtaš vanj, bo vse obrnil tako, da boš kriv ti sam. Lažnivca je težko spoznati na začetku. Z lahkoto te zavede. Še posebej, če je manipulativen, z dobrimi izkušnjami v laganju in se dela zelo skromnega. Toda, ko ga prepoznaš, ga brez težav prebereš. Lažnivec se pogosto, kar sam ujame na laži.

Njegove laži so si nasprotujoče, kar s časom postane jasno razvidno.

Laganje je simptom, ki se pri posameznikih pojavi pri neki bolezni. Laganje se lahko torej pojavi kot posledica nekaterih bolezni, na primer antisocialne osebnostne motnje oziroma sociopatije, obsesivno kompulzivne motnje ali motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Patološko laganje pri teh boleznih ni vedno prisotno, zato še vedno ni univerzalnega načina za zdravljenje lažnivosti.

Študije so pokazale, da človek, ki laže, ima na obrazu pogosto pretirano resen izraz.

Slika je simbolična