Vse ravno? Standard in odstopanje

Po DIN standardu sme razlika, pri položenem podtlaku, znašati v ravnini, od maksimalno 10 mm na razdalji 4 m in lahko znaša, na primer 4 mm na 1 m razdalje. Ravnino je najbolje preveriti z vodno tehtnico, saj jo lahko položimo na tla in preverimo križno in prečno ravnino. Pri tem merimo višinsko razliko in lahko povprečno ter maksimalno odstopanje izračunamo. V starih stavbah, pri grobem zacementiranem prekritju ali, če bo stara zgornja plast tal služila kot podlaga za novo plast, obstajajo poredkoma, samo standardne vrednosti. Večina tal se že tukaj pokaže pod ravnijo. Tukaj preostane samo eno: odpraviti pomanjkljivosti!

Slika 1 - z 2 metra dolgo letvijo ali z daljšo vodno tehtnico lahko pregledate tla, če so ravna. Pri razliki v ravnini, ki je večja od 4 mm, je treba nekaj povzeti.  

Vse se zliva

Najpreprostejši način za izdelavo ravnih tal so tako imenovane izravnalne mase, ki jih nanašamo z zlivanjem in s pomočjo lopatice. Pojem "samozalivna" rečemo, če z zgolj tekočo malto dosežemo samodejno gladkost površine, vendar je pa kljub temu potrebna tudi naša pomoč. Pri izdelavi mora biti podlaga čista in brez prahu. Za večjo vpojnost premaza na površino je priporočljiv dodatek k masi in hkrati poskrbeti za optimalno oprijemljivost.

Če so na podlagi vidne globlje razpoke, je treba pred zalitjem z izravnalno maso, le-te dobro razširiti in očistiti. Da bi se izognili kasnejšim razpokam, ki nastajajo zaradi raztezanja materiala, je treba robove zidov obložiti z obrobnim izolacijskim trakom. V vsakem primeru moramo zaradi morebitnih raztezkov tal predvideti dilatacijske reže. To je najbolje narediti s trakovi iz trde penaste mase, ki jih zapolnimo v obstoječe spoje.

Za mešanje izravnalne mase materiala si lahko pomagamo z ročnim vrtalnim strojem ali s posebnim strojem za mešanje. Pri mešanju pa je treba poskrbeti za konstantno gostoto mase. Najbolje je, če  izravnalno maso mešamo posamezno, po vrečah in si na vedru zarišemo potrebno količino vode, ki jo moramo dodajati.

Slika 2 Po mešanju razlijemo maso po delih in s pomočjo gladilne lopatice maso razvlečemo in zgladimo.

Z izravnalno maso lahko poravnamo samo relativno majhne tolerance v višini tal (glej razpredelnico spodaj). Za večje neravnine je trdnost izravnalne mase mogoča, vendar je zato obdelava vsekakor težko izvedljiva. Maso je treba nanašati oziroma odlagati z lopatico. Za izravnavo na lesenih površinah so potrebni dodatki, ki zagotovijo elastičnost in so ojačani z vlakni. Kot vedno, pri problematičnih podlagah, lahko dodamo armirno mrežo, ki pa mora biti z maso dobro obdana oziroma zalita. Neposredna pritrditev armaturne mreže na osnovni tlak vsekakor ne prinaša nobenega učinka!

Pet receptov proti slabo izdelani ravnini - v primeru, da je bila uporabljena tekoča izravnalna masa.

0-3 mm

Tukaj praviloma niso potrebna nobena izravnalna dela. Tudi občutljive talne obloge, ki jih vgradimo na takšna tla, se stikajo tako dobro, da so neravnine skoraj neopazne.

3-10  mm

Razlika za višinsko raven do 10 mm je domena samorazlivne izravnalne mase. V takšnem primeru je obdelava zelo preprosta in je podlaga v vsakem primeru,  tudi brez dodatkov, dovolj trdna.

10-30 mm

Približno 30 mm debela podlaga je zgornja meja za izvajanje del  s tekočo izravnalno maso. Glede na obremenitev tal smemo izvajati nanos v dveh plasteh.

>  30 mm

Več kot 30 mm za tankoslojni estrih (cement, anhidrid) je najbolj primerna višina. Izvedbo takšnega estriha mora izvajati izključno izkušeni mojster.

Kot alternativo za izvedbo konvencionalnega estriha, ki ga lahko izvede tudi laik, je polaganje suhega estriha, s suhim nasipom, ki lahko služi kot izravnalna plast.

I.K.