Streha (streha z nagibom)

V zadnjem desetletju je mogoče videti številne prenove streh z različnimi vrstami kritin, ki izstopajo predvsem zaradi novih materialov, oblik in pestrih barv. Vse to je moč videti tako od blizu! Ob vsem tem se čudim, da se ljudje lahko tako hitro odločijo za kritine, ki so še prava novost in brez kakršnekoli tradicije. Ali to pomeni iznajdljivost, ustvarjalnost ali le zanemarjanje znanja in spretnosti naših prednikov, ki so bili nagnjeni predvsem izkušnjam!

Življenjska doba strešnih kritin znaša v povprečju okoli 50 let in več. Dolžina trajnosti je odvisna predvsem od vgradnje strešne konstrukcije, kritine in prezračevanja. Strehe nad podstrešji starih stavb se razlikujejo glede na njene izolacijske lastnosti, ki so lahko močno odvisne od časa izgradnje. Vrste streh se gibljejo praktično od ne izoliranih, ki so izdelane na osnovi varčnih konstrukcij in so z notranje strani obdelana samo z ometom. Pri kasnejših gradnjah je dodan do 10 cm in več debel sloj toplotne izolacije.

Večkrat je zaradi izdelave mansardnih stanovanj v strehi bila narejena naknadna toplotna izolacija. Večina starih gradenj z zgrajeno in zaključeno streho poseduje še dodatno podstrešje pod slemenom. Od tukaj je velikokrat dana tudi priložnost, vreči pogled na strešno strukturo in obstoj izolacije na katero debelino je bila izvedena.

Slika - Sodobno grajena streha

Za energijsko vrednotenje igra, v prvi vrsti, razpoložljiva debelina izolacije posebno vlogo. Toplotna izolacija debeline izpod 8 cm v področju strehe je v vsakem primeru nezadovoljiva. Pri časovni gradnji novejšega datuma se pogosto najde izolacija debeline 10 do 12 cm. Pri teh izolacijah moramo ravnati uravnoteženo in preveriti, če je dodatna izolacija, kot dodaten ukrep še smiselno uporabna. Morda je še bolj bistveno dejati, da je streha,  glede v zvezi z U-vrednostjo, skoraj vedno boljša v primerjavi od zunanjih sten stavbe.

Ko govorimo o strehi in toplotni izolaciji, ne smemo pozabiti na zračno tesnost, ki ima eno od odločilnih vlog. V eno družinski hiši z odprtim stopniščem predstavlja toplotna plast zraka po nadstropjih velik problem. Topel zrak se dviguje in se po pravilih pomika proti površini strehe. Če tam zrak najde netesno mesto, lahko uide po najkrajši poti navzven, ne da bi se tukaj pomešal s hladnim zrakom in ga ogrel. Obnavljanja zraka je največ v kleti in pritličju, torej v spodnjih nadstropjih. To pa pogosto povzroča tipično hladna tla v pritličju in ne, kot prevladuje mnenje, slabo izolirana kletna plošča.

Netesnosti najpogosteje zasledimo na področju priključitve podstrešja ob zidovju, torej nad kapjo in čelnim napuščem. Les se v toku let razsuši in na izdelanih priključnih spojih, zaradi slabega in ne dovolj elastičnega tesnilnega materiala, nastanejo med lesom in steno reže, kar povzroči netesnost.

Posebej kritično moramo z notranje strani opazovati obdelane strani z opažem. Opaž ne zagotavlja na osnovi velikih sunkov in robnih spojev zrakotesne plasti. Za opažem se v večini primerov najde vmesni sloj izolacije iz mineralne volne, na kateri je z notranje strani zalepljena plast kaširane aluminijaste folije. Tale namišljena parna zapora iz aluminijaste folije nanesena na nosilni papir je v redkih primerih močno in tesno prilepljena, in velikokrat zaradi mehanskih poškodb ne deluje kot bi morala.

V povezavi z zadaj dobro prezračevano strešno konstrukcijo, obstaja samo majhen zračen upor za uhajanje zraka iz prostora. In prav tukaj  lahko neopazno uhaja velika količina toplega zraka. Zglajeni stiki mavčnih plošč na strešni oblogi ali dobro ometane plošče iz lesne volne (Heraklit), veliko bolje izpolnjujejo zahteve zračne tesnosti. Vsekakor pa so veliko bolje razvrščene zaradi zračne tesnosti v stavbah kot predhodno opisani lesni opaži.

Pogovorno pomeni, da ima streha nad glavo pomembno varovalno in zaščitno funkcijo. To je razumljivo, če ima lastnik stavbe interes, da je streha vedno v tehnično brezhibnem stanju. Vse tehnične pomanjkljivosti so lahko dobro prekrite. Žal pa tudi pri nosilni strešni konstrukciji z nagibom najdemo številne napake. Najpogosteje so bile strehe z nagibom prekrite z opečno ali betonsko kritino. Vsi materiali se s časom starajo. Zaradi izpostavljenosti neugodnim vremenskim pogojem in velikim temperaturnim nihanjem, s časom kritina postane krhka in lomljiva.

Povprečna življenjska doba strešne kritine znaša okoli 50 let. Če v zunanjosti strehe ni opaziti očitnih netesnosti, je dobro opraviti pregled tudi z notranje strani. Ogled na površino strehe je mogoče opraviti tudi skozi strešno okno in dobiti pravi vtis nad dejanskim stanjem strehe. Najpogosteje so poškodovani jezički na strešni opeki, s katerimi je pritrjena na nosilne letve itn. V starejših stavbah, ki so grajene še brez strešne plošče, so ti jezički v podstrešju pod slemenom neposredno dostopni. V takih primerih je zamenjava poškodovanih opek brez večjih težav.

Kot nosilna strešna konstrukcija za streho z nagibom se skoraj vedno uporablja lesena strešna konstrukcija. Najpogostejše poškodbe pri takšnih konstrukcijah so učinki vlage in pomanjkljiva zaščita proti dežju in lesnim zajedavcem. V posebnih primerih je, kot osnova za razne poškodbe, tudi vdor rose. Tudi mogoči napadi škodljivcev so po navadi velika obremenitev za les.

Nezadostno dimenzionirani posamezni strešni elementi lahko privedejo tudi do poškodb celotne konstrukcije. Vsako poškodbo nosilne konstrukcije je možno opaziti v nedograjenem podstrešju pod slemenom. Izjeme tvorijo pravzaprav samo veliki upogibi gradbenih delov, na osnovi slabo dimenzionirane nosilne strešne konstrukcije. Takšno deformacijo je mogoče spoznati šele na zgrajenem ostrešju.

Zaradi lesenih tramov in klasične izgradnje z lesenimi podi in gradnje stropov, stavba nima ravno slabih toplotno izolacijskih lastnosti. Kljub temu so za današnje zahteve, hiše brez dodatne toplotne izolacije, nesprejemljive.